V navzkrižnem ognju velesil: karte se na novo mešajo tudi v svetovni ekonomiji

V prvih dneh letošnjega leta je svet presenetil ameriški napad na Venezuelo, v katerem so ZDA zajele predsednika Nicolasa Madura in njegovo ženo. Uraden razlog so bile obtožbe zaradi tihotapljenja drog. A le nekaj dni pozneje so ZDA sporočile, da prevzemajo nadzor nad bogatimi venezuelskimi rezervami nafte. Strokovnjaki in tudi šefi naftnih podjetij sicer opozarjajo, da bo za njihovo koriščenje potrebnega veliko denarja in časa.

Hitro je postalo jasno tudi, da je ameriška poteza sporočilo Kitajski in Rusiji, ki sta imeli v zadnjih desetletjih tesne odnose z državami Latinske Amerike. Kitajska je vlagala milijarde v venezuelski naftni sektor. ZDA naj bi ji z napadom na Venezuelo sporočile, naj se umakne iz soseščine.

To je pretekli konec tedna poudarjal tudi Trump s sklicevanjem na Monroejevo doktrino iz 19. stoletja, ki je takratne svetovne sile – zlasti evropske koloniste – opozorila, naj spoštujejo ameriško hegemonijo v regiji.

Ustanovitelj in direktor think tanka Eurasia group Ian Bremmer je za CNBC opozoril, da naraščajoča nestabilnost politike Washingtona – od agresivne uporabe carin do institucionalnih napetosti – postaja sistemsko tveganje za globalne trge, zavezništva in dobavne verige pa se vse pogosteje znajdejo v navzkrižnem ognju velesil.

S tem se spreminjajo razmerja moči na političnem trgovinskem, energetskem in surovinskem zemljevidu sveta.

60 odstotkov utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) Evropi dobavijo ZDA, delež se je v zadnjih treh letih več kot podvojil.
40 odstotkov svetovne nafte je po pisanju Bloomberga pod kontrolo držav v vplivnem krogu ZDA (še Kanada in Latinska Amerika).
Za 15 odstotkov se je lani povečal izvoz iz Kitajske v EU, kamor se zaradi šibkega domačega povpraševanja in ameriških carin preusmerja blago.
90 odstotkov predelave redkih zemelj je pod kontrolo Kitajske.

“Carinski človek” na novo deli trgovinske karte

Kar tri četrtine vprašanih strokovnjakov za trgovino je v nedavno objavljeni raziskavi Thomson Reuters Institute ameriške carine označilo za regulatorno spremembo z največjim učinkom v letu 2025. Podoben delež je ocenil, da gre za dolgoročen ukrep ekonomske politike, ki bo trajal vsaj štiri leta – in torej presega mandat trenutne administracije.

Devet mesecev po “dnevu osvoboditve”, ko je ameriški predsednik Donald Trump napovedal obsežen paket carin za praktično ves svet, se po besedah profesorice za področje mednarodne ekonomije na ljubljanski ekonomski fakulteti Katje Zajc Kejžar kaže, da se je globalno gospodarstvo izkazalo kot odporno.

“Zaenkrat še nimamo podatkov za celotno lansko leto, a ocenjuje se, da je globalno gospodarstvo uspelo v precejšnji meri absorbirati šok carin, predvsem zaradi močne rasti svetovne trgovine v prvi polovici leta 2025, ki je bila posledica povečanega povpraševanja po proizvodih, povezanih z umetno inteligenco, skoka uvoza v ZDA pred uveljavitvijo dviga carin (tako imenovani frontloading, op. a.) ter močne trgovinske dinamike v preostalem svetu,” pravi.

Za leto 2026 pa Svetovna trgovinska organizacija (WTO) napoveduje upočasnitev rasti svetovne trgovine – tako zaradi ohlajanja kot tudi dokončnega prenosa učinka carin.

Po Trumpovi napovedi carin so ekonomisti opozarjali, da bodo ceno plačali ameriška podjetja in potrošniki. Učinki za zdaj morda niso drastični, a nekateri podatki vendarle kažejo, da je dvig povprečne efektivne carinske stopnje na 16,8 odstotka, kar je največ po letu 1935, ohromil domačo gospodarsko aktivnost.

“Po preliminarnih ocenah naj bi bil prenos stroškov carin v domače ameriške cene okrog 70-odstoten. Res pa je, da je Trump v drugi polovici leta znižal carine na določene proizvode, kot so govedina, paradižniki, kava in banane, kar je ublažilo inflacijski pritisk,” pravi Zajc Kejžar.

Ameriška inflacija, ki se je od junija 2022 zniževala, je po lanskem aprilu začela naraščati. Takrat je bila pri 2,3 odstotka, do novembra se je dvignila na 2,7 odstotka. Carine naj bi k inflaciji prispevale med 0,3 in 0,5 odstotne točke. “Ker prenos stroškov carin v cene za potrošnike traja nekaj časa, je verjetno, da se bo inflacijski pritisk zaradi carin nadaljeval tudi v letu 2026,” meni sogovornica. Dodaja, da se ZDA soočajo z nizko rastjo zaposlenosti in ustvarjanja novih delovnih mest, stopnja brezposelnosti pa se je novembra lani povzpela na 4,6 odstotka in je najvišja raven v več kot štirih letih.

Na drugi strani so ZDA lani, kot je poročal CNBC, s carinami zbrale dvakrat toliko kot leta 2024, in sicer okoli 200 milijard dolarjev. A velik del tega zneska je še pod vprašajem zaradi odprtih sodnih postopkov. Nekatere zvezne države in uvozniki namreč izpodbijajo Trumpov odlok, češ da zanj ni imel ustrezne zakonske podlage. Odločitev vrhovnega sodišča se pričakuje v prihodnjih dneh, morebiten uspeh tožnikov pa bi lahko pomenil, da bi morale ZDA vrniti vse do 133 milijard dolarjev. To bi bil velik udarec za ameriški proračun.

Na vprašanje, ali je prišlo tudi do določene preusmeritve svetovnih trgovinskih tokov, Zajc Kejžar odgovarja, da so se ti v določeni meri preusmerili zelo hitro. “Na primer, Kitajski je že v drugem četrtletju lanskega leta uspelo preusmeriti več kot 80 odstotkov izvoza, izgubljenega na ameriškem trgu, na druge trge, predvsem v jugovzhodno Azijo in Evropo.”

Med novembrom 2024 in novembrom 2025 se je kitajski izvoz v EU povečal za skoraj 15 odstotkov. Znano je, da se povečuje uvoz električnih avtomobilov in drugih zelenih tehnologij. Kot kaže spodnji graf, pa se zadnja leta močno povečuje tudi izvoz blaga nizke vrednosti iz Kitajske v EU, medtem ko so ZDA lani s carinami in odpravo carinskih ugodnosti za male pakete do 800 dolarjev to zamejile. Bruselj z letošnjim julijem uvaja dajatev za pakete v vrednosti do 150 evrov.

Kitajske institucije pravijo, da je imela Kitajska lani ogromen trgovinski presežek v blagovni menjavi, ki je presegel tisoč milijard dolarjev. S tem azijska velesila upravičuje svoj status “tovarne sveta”. ECB je sicer pred meseci objavila študijo, ki kaže, da glavni razlog, zakaj Kitajska presežne izdelke pospešeno izvaža na evropske trge in jih prodaja po zelo nizkih cenah, niso toliko ameriške carine, temveč šibko domače povpraševanje na Kitajskem.

Letos Zajc Kejžar bolj kot spremembe v višini splošnih carinskih stopenj pričakuje pogostejšo in odločnejšo uporabo necarinskih ukrepov, predvsem ukrepov trgovinske zaščite, kot so protidampinške in protisubvencijske dajatve, namenjene boju proti kršitvam pravil in nepoštenim praksam drugih držav. Pogostejša bo tudi uporaba ukrepov na izvozni strani, na primer omejitve izvoza določenih strateških proizvodov in nadzor nad izvozom proizvodov dvojne uporabe (civilne in vojaške).

Poleg tega bodo države zaradi zapiranja ameriškega trga zavezništva iskale drugje. EU je dala zeleno luč postopku podpisovanja sporazuma z državami južne Amerike Mercosur in pričakuje napredek pogajanj z Indijo, Malezijo, Avstralijo, pa tudi Združenimi arabskimi emirati.

Energetski razkorak med ZDA in Kitajsko

Poleg carin, ki so po Trumpovi zaslugi znova postale orodje geopolitičnega boja, se kot vzvod v diplomaciji vse bolj uporabljajo tudi energenti in surovine.

Kitajska je ob lanskem zvišanju ameriških carin udarila nazaj z omejitvami izvoza redkih zemelj. Azijska velesila ima več kot 90 odstotkov svetovnih zmogljivosti za predelavo redkih zemelj in trajnih magnetov, medtem ko ima druga na seznamu, Malezija, le štiri odstotke, po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA). Pekingu je s tem uspelo zajeziti nalet Trumpa: oktobra sta državi sklenili sporazum, s katerim so ZDA znižale carine, Kitajska pa je privolila v enoletno prekinitev strožjih izvoznih kontrol.

Pri širitvi vpliva prek energetike se kaže osnovno razhajanje v politiki dveh velesil na tem področju. ZDA, ki pod Trumpom še bolj prisegajo na fosilna goriva, stavijo na izvoz nafte, plina, premoga. Še do leta 2019 je bila država neto energetska uvoznica, od takrat pa hitro krepi izvoz energentov.

Po začetku vojne v Ukrajini in energetske krize so se ZDA močno usmerile na evropski trg. Temu so v tretjem četrtletju lani dobavile okoli 15 odstotkov nafte, 60 odstotkov utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) in 31 odstotkov premoga. Pred vojno v Ukrajini so bili deleži manjši: v tretjem četrtletju 2021 so nam Američani zagotovili dobrih osem odstotkov nafte, 28 odstotkov LNG in 15 odstotkov premoga.

Da imajo ZDA velike načrte glede izvoza energentov, kaže tudi podatek, da njihovi proizvajalci močno širijo svoje zmogljivosti za utekočinjanje zemeljskega plina. Za razliko od zemeljskega plina, ki se transportira po plinovodih, se ta prevaža s tankerji, kar močno povečuje možnosti za izvoz. Z novimi obrati ameriški izvozniki načrtujejo podvojitev zmogljivosti utekočinjanja do leta 2029.

Kitajska, ki sicer doma še vedno pomemben del energije črpa iz fosilnih goriv, pa se je usmerila v izvoz čistih tehnologij. Tako je lani podrla rekord pri izvozu sončnih panelov, baterij, električnih avtomobilov, opreme za omrežja, naprav za ogrevanje in hlajenje.

Projekti naložb v obnovljive vire energije so tudi pomemben del njenih naložb na tako imenovanem globalnem jugu. S tem Kitajska širi trg za svojo močno industrijo, države v razvoju pa zmanjšujejo odvisnost od fosilnih goriv.

Tesno prepletena razmerja

Kako kompleksna in prepletena so geopolitična razmerja, kaže prav primer Venezuele. Poteza ZDA je neposreden udarec Kitajski. Ne toliko zato, ker je ta do zdaj kupovala 85 odstotkov venezuelske nafte, saj ta v kitajskem naftnem uvozu pomeni le štiri odstotke.

Udarec je predvsem, ker je Venezuela v zadnjih desetletjih za Kitajsko pomenila “vrata v Latinsko Ameriko”, je za France24 dejal Amalendu Misra, strokovnjak za mednarodne odnose in globalni jug na Univerzi Lancaster. Kitajska je v zadnjih 25 letih Venezueli posodila več kot 100 milijard dolarjev. To je skoraj dve petini vseh posojil, ki jih je Peking dodelil tej regiji, je povedal Misra.

Posli med državama potekajo po tako imenovanem “angolskem modelu”. To pomeni, da Kitajska financira projekte, partnerska država pa ji poplača v surovinah, predvsem nafti, je za France24 pojasnil Mario Esteban, direktor centra za vzhodnoazijske študije na Avtonomni univerzi v Madridu. Velik del naj bi bil na ta način že poplačan; podatki niso javno dostopni, a belgijski think tank Beyond Horizon ocenjuje, da je Caracas decembra Pekingu dolgoval še dobrih 12 milijard dolarjev. O poplačilu bi se lahko zdaj pogajali z ZDA.

Za Kitajce so pomembne tudi naložbe njihovih podjetij. Venezuela ima največje neizkoriščene zaloge zlata in nafte na svetu. Kitajska nacionalna naftna družba China National Petroleum Corporation je na primer že ustanovila več skupnih podjetij z lokalnimi podjetji za raziskovanje venezuelskih vrtin.

Kitajsko-venezuelsko sodelovanje pri obsežnih infrastrukturnih projektih je pripeljalo tudi do tega, da se je v Venezueli naselilo okoli 400 tisoč Kitajcev, ki delajo predvsem v gostinstvu.

Pomemben bo tudi odziv drugih držav v regiji. Po poročanju tujih medijev je Venezuela morda le prva od kitajskih težav v Latinski Ameriki, saj Združene države že izvajajo pritisk na Kolumbijo, Kubo in Mehiko. Ta pritisk bi lahko bil eden od načinov, “da se jih odvrne od poslovanja s Kitajsko”, opozarja Esteban. Predvsem v Mehiki je Peking veliko vlagal. “Vsa pristanišča so v lasti Kitajcev. Večina cest je v lasti Kitajcev,” je za France 24 dejal Misra. Avtomobilska industrija veliko svojih surovin dobiva iz Kitajske, pomemben kupec pa so ZDA.

Esteban pričakuje, da bodo Kitajci odgovorili z diplomatsko ofenzivo. Po njegovih besedah bi bilo enostavno izkoristiti grenke spomine na pretekle ukrepe ZDA v Latinski Ameriki, tako da bi poudarili suverenost, Ustanovno listino OZN – poudarili ta temeljna načela mednarodnega prava, je dejal. “Poznajo svojo zgodovino … in ZDA imajo zelo dolgo zgodovino poseganja v njihove zadeve.”

Varnostne skrbi za Bruselj

Ob dogajanju v Venezueli se poraja vprašanje, ali bi Trump lahko dopustil krepitev kitajskega pritiska na Tajvan in širitev ruskega vpliva proti Evropi. Evropske prestolnice so toliko bolj v skrbeh zaradi Trumpovih idej, da bi lahko ZDA poskušale prevzeti nadzor nad Grenlandijo, kar bi neposredno ogrozilo vojaško zavezništvo Nato.

Varnostno dogajanje na pragu Evrope Bojan Ivanc z GZS vidi kot glavno geopolitično tveganje za evropsko – in tudi slovensko – gospodarstvo. “Vojna v Ukrajini ima vpliv tako na dinamiko izdatkov za obrambo v Evropi kot tudi na razpoloženje potrošnikov, ki zaradi tega ohranjajo visoko stopnjo varčevanja. Ta je trikrat višja kot v ZDA, kar je pomenljivo in deluje kot pomembna zavora pri dinamiki BDP,” pravi.

“V osnovnem makroekonomskem scenariju ne predvidevamo, da bi se situacija na tem področju kaj spremenila. Morebitno dodatno zaostrovanje tega konflikta bi lahko povečal alokacijo sredstev za obrambo in morebiti ogrozilo del sredstev, namenjenih za krepitev infrastrukture. Na drugi strani bi premirje vplivalo na zmanjšano percepcijo tveganja za Evropo in bi sčasoma okrepilo aktivnosti, povezane z obnovo države.”